Sporočila in odgovori medijem - 2018

Sporočilo za javnost

Krediti v švicarskih frankih niso sistemski problem, predlagani zakon spodbuja neodgovorno ravnanje potrošnikov in neustrezno socializira izgube, zadnja sodba pa ne predstavlja precedenčne odločitve
 

Ljubljana, 29. januar 2018 – Združenje bank Slovenije je danes v sodelovanju s strokovnjaki pravne in ekonomske stroke predstavilo razloge za nestrinjanje s predlogom Zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih in komentar zadnje sodbe Višjega sodišča. Pravna študija dokazuje, da so bili kreditojemalci v švicarskih frankih v večini primerov ustrezno obveščeni o tveganjih, da predlagani zakon ruši zaupanje v pravo, spodbuja neskrbno in tvegano ravnanje ter neustrezno socializira izgube, poleg tega pa je v nasprotju z ustavo. Ekonomska študija potrjuje, da gibanja tečaja ni bilo mogoče napovedati vnaprej, da banke niso imel nadpovprečnih dobičkov pri kreditih v švicarskih frankih in da je bila javnost dobro obveščena o valutnem tveganju ter možnih posledicah. Zadnja sodba Višjega sodišča ne predstavlja precedenčne odločitve, pričakovati je, da ne bo prestala revizijske presoje Vrhovnega sodišča.

Zadnja sodba Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, ne predstavlja prve odločitve Višjega sodišča v Sloveniji. Pred njo je isto Višje sodišče v Ljubljani že izdalo dve odločbi. Prva odločba je bila izdana januarja 2017, s katero je bila potrjena prvostopenjska sodba, da se vsi zahtevki tožečih strank v celoti zavrnejo. V tej odločbi je bilo izrecno potrjeno, da so krediti v tuji valuti (švicarskih frankih) dovoljena in legitimna oblika kreditiranja potrošnikov. Druga odločba Višjega sodišča je bila izdana septembra 2017, s katero je bila zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Torej zadnja odločba Višjega sodišča predstavlja že tretjo odločbo istega sodišča. Tri odločbe Višjega sodišča, vsaka z drugačno odločitvijo in drugačno obrazložitvijo, predvsem pa različno interpretacijo sodne prakse Sodišča Evropske unije, kažejo na neenotno sodno prakso in ne predstavljajo dokončne odločitve. Zadnja sodba Višjega sodišča ni precedenčna, saj raznolike odločitve potrjujejo raznolikost primerov in s tem posamično obravnavo vsakega individualnega primera. Tudi zato sprejem sistemskega zakona, ki bi vse primere obravnaval brez upoštevanja dejanskega stanja, ni ustrezna rešitev.

Prof. dr. Damjan Možina glede zadnje sodbe Višjega sodišča ugotavlja naslednje:

  • Ni bilo kršitve informacijske dolžnosti. Iz sodbe izhaja mnenje sodišča, da je banka vedela za »realno možnost«, da v času po sklenitvi pogodbe lahko pride do spremembe tečaja, a o tem ni obvestila kreditojemalca. Pri tem se sodišče sklicuje na predvidevanje Banke Slovenije iz 2005, da lahko pride do apreciacije švicarskega franka. Predvidevanje se ni uresničilo, saj je švicarski frank še nekaj let ostal na približno enaki ravni. Do rasti tečaja je prišlo šele leta 2009 in iz drugih razlogov, predvsem globalne gospodarske ter finančne krize, ki je Banka Slovenije ni predvidila, in ne zaradi ”podcenjenosti” švicarskega franka. Strogo stališče sodišča glede dolžnosti informiranja potrošnika bistveno odstopa od siceršnjih informacijskih dolžnosti v slovenskem pravu in tudi od zahtev potrošniške zakonodaje. Poudariti velja, da je bil kreditojemalec izrecno seznanjen z valutnim in obrestnim tveganjem s strani banke in notarja, kar je potrdil s podpisom. Če bi dosledno in logično sledili strogemu stališču sodišča, bi to pomenilo, da so nične tudi vse kreditne pogodbe s spremenljivo obrestno mero, torej tudi kreditne pogodbe v evrih.
     
  • Ničnost ni pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti. Stališče sodišča, da opustitev informacijske dolžnosti že sama po sebi povzroči ničnost kreditne pogodbe, je napačno. Stališče sodišča o ničnosti ni usklajeno s sistemom sankcij, ki jih slovensko pravo predvideva za primer t.i. napak volje (kot na primer zmota, namerna prevara, prisila z nedopustno grožnjo). V teh primerih zakon predvideva blažjo sankcijo, izpodbojnost pogodbe, ki je tudi časovno omejena. Sodišče prav tako ni opravilo presoje poštenosti v smislu direktive o nepoštenih pogodbenih pogojih. Posledica morebitne nejasnosti oziroma nerazumljivosti t.i. ključnih pogodbenih pogojev, kamor se uvršča tudi valutno klavzulo, namreč ni ničnost, ampak to, da takšen pogodbeni pogoj ni izvzet iz presoje poštenosti. Sodišče mora torej še vedno opraviti presojo poštenosti pogodbenega pogoja, česar pa sodišče pravzaprav ni storilo. Velja poudariti, da bi se vrednost švicarskega franka po sklenitvi kreditne pogodbe lahko povišala (v korist banke) ali znižala (v korist potrošnikov) in zgolj zato valutna klavzula še ni neuravnotežena ali nepoštena.
  • Nejasnost glede pravnih posledic ničnosti kreditne pogodbe. Pravna posledica ničnosti je, da pogodba ne zavezuje več. Vsaka stranka mora drugi vrniti, kar je od nje prejela, in nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da mora potrošnik povrniti ne le glavnico (vsoto kredita), ampak tudi koristi od njene uporabe (obresti). Sodišče je naložilo potrošniku, da povrne neodplačani del prejetih kreditnih sredstev. Glede vprašanja povračila koristi od uporabe teh sredstev pa je sodišče banko napotilo na vložitev nasprotne tožbe, kar pomeni, da bo o višini obresti, ki jih mora stranka plačati v takšnem primeru, odločeno v drugem postopku. Tudi če bo  obveljalo stališče glede potrebe po vložitvi nasprotne tožbe, pa to nikakor ne pomeni, da kreditojemalcem v primeru ničnosti kreditnih pogodb ni potrebno vračati denarja z obrestmi in da imajo torej pravico do brezplačnega kredita.

Prof. dr. Rajko Pirnat je predstavil ugotovitve pravnega mnenja o zakonski ureditvi obvezne konverzije kreditov v švicarskih frankih. Ključne ugotovitve so naslednje:

  •   Predlagani zakon ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Predlog zakona je v nasprotju s prepovedjo povratnega učinkovanja predpisov iz 155. člena Ustave, pri čemer s podrobno analizo ni najti nobenega ustavno sprejemljivega razloga za določitev retroaktivnosti. To je hud poseg v pravno varnost, ki je po Ustavi dopusten le v zelo izjemnih primerih. Predlagani zakon tudi neustavno posega v lastninsko pravico bank in je v neskladju s 33. členom Ustave. Enako je treba reči tudi za poseg v pogodbeno svobodo, ki jo zagotavlja 35. člen in 74. člen Ustave. Predlagani zakon arbitrarno krši ustavno zahtevo enakosti pred zakonom, saj kreditojemalce, ki niso sprejeli tveganja in najeli kredita v švicarskih frankih, spravlja v slabši položaj kot kreditojemalce kreditov  v švicarskih frankih. Predlagani zakon tudi neustavno posega v pravnomočne sodne odločbe.
     
  •  Predlagani zakon je na več mestih v neskladju s pravom EU. Kot izhaja iz mnenj ECB in Evropske komisije, ki so bila dana v zvezi z različnimi predlogi zakonskih ureditev konverzij kreditov v švicarskih frankih v vzhodni Evropi, so bile te države opozorjene na možna neskladja s pravom EU. Zlasti glede posega v legitimna pravna pričakovanja, retroaktivnosti in nedopustnega posega v prost pretok kapitala. Prav tako je mogoče opozoriti na neskladje z direktivo o potrošnikških kreditih, ki zahteva posamično obravnavo vsakega primera posebej, ne pa splošno pavšalno konverzijo vseh kreditov v švicarskih frankih.
     
  •  Predlagani zakon lahko pomeni kršitev zavez za varstvo tujih investicij po bilateralnih sporazumih. Nekateri od teh sporazumov Slovenije so v veljavi in kršitev zavez v teh sporazumih, ki vključujejo tudi varstvo pred nepričakovanim spreminjanjem prava in s tem posegom v pravice, lahko izpostavlja Republiko Slovenijo odškodninski odgovornosti pred tribunalom ICSID. Pred tem tribunalom v Washingtonu je že tožena Republika Hrvaška zaradi zakona, ki ureja konverzijo kreditov v švicarskih frankih.
     
  • V nasprotju s stališči predlagateljev zakona okoliščine kažejo, da so bili v večini primerov kreditojemalci ustrezno obveščeni o valutnem in obrestnem tveganju. Ob tem ni mogoče hkrati trditi, da kreditojemalci niso bili dovolj informirani za prevzem valutnega tveganja (ker se je slednje obrnilo v njihovo škodo), a so bili dovolj informirani za prevzem obrestnega tveganja (ker se je slednje obrnilo v njihovo prid). Nihče ne more dolgoročno predvideti gospodarskih gibanj, od katerih so odvisne tržne spremenljivke (tečaji in referenčne obrestne mere). Odvisne so od vrste vnaprej neznanih dejavnikov (naravne nesreče, politične in gospodarske krize, odločitve centralnih bank ipd.)
     
  • Ukrep, kjer zakonodajalec eno skupino pogodbenih strank retroaktivno izvzame iz pravnega reda (veljavnega v času sklenitve pogodbe), da jih razbremeni njihovih obveznosti iz pogodbe, ruši zaupanje v pravo. Tak ukrep spodbuja razmišljanje, da pogodbe ne zavezujejo in da, če se s pogodbo prevzeto tveganje uresniči v breme ene stranke, tej ni treba izpolniti obljubljenega, ampak lahko računa na pomoč države. Reševanje z retroaktivnim zakonom je znak nizke pravne kulture.
     
  • S prisilno retroaktivno konverzijo se nagrajuje slabe poslovne odločitve kreditojemalcev in spodbuja njihovo neskrbno, tvegano ravnanje. Gre za škodljive učinke sporočila predlagateljev zakona, da kreditojemalci za svoje ekonomske odločitve niso odgovorni sami. Če bi se uresničil drug scenarij (če bi vrednost švicarskega franka padla), bi bila pogodba veljavna in bi kreditojemalci koristi obdržali.
     
  • Finančno breme zakona bodo na koncu nosili davkoplačevalci. Rezultat je nesprejemljiva socializacija izgub in privatizacija dobičkov. V političnem smislu to lahko privede do spirale, v kateri bo morala država vedno znova reševati tvegane poslovne odločitve določenih skupin prebivalstva. Tak način reševanja je javnofinančno nevzdržen.
     
  • V nobeni državi članici EU, ki je članica skupine EURO, ni prišlo do sprejema takšnega zakona. Predlog zakona tudi ne rešuje socialnih težav, saj vse kreditojemalce obravnava enako. Grožnja, da bo v primeru nesprejetja zakona Slovenijo Evropsko sodišče za človekove pravice obsodilo na plačilo odškodnine, je neutemeljena. Takšnih primerov v sodni praksi ni.

Prof. dr. Aleš Ahčan je predstavil ugotovitve ekonomske študije glede kreditov v švicarskih frankih:

  • Gibanja tečaja švicarskega franka ni mogoče napovedati. Analiza pokaže, da skoka švicarskega franka ni bilo mogoče napovedati. Trg je pričakoval stabilno razmerje med švicarskim frankom in evrom.
     
  • Kreditna sposobnost kreditojemalcev v švicarskih frankih in v evrih je primerljiva oziroma pri večini bank celo višja pri kreditojemalcih v švicarskih frankih. Iz primerjave dohodkov gospodinjstev lahko zaključimo, da je bila kreditna sposobnost gospodinjstev s krediti v švicarskih frankih primerljiva oziroma celo višja od kreditne sposobnosti gospodinjstev s krediti v evrih.
     
  • Banke niso špekulirale in niso imele nadpovprečnih dobičkov pri kreditih v švicarskih frankih. Analiza gibanja švicarskega franka in zakonodajni okvir pokažeta, da banke niso prevzemale špekulativne vloge ter so imele več kot 99% valutne pozicije uravnane. Dobičkonosnost in finančni položaj bank torej ni, niti ne more biti, odvisen od gibanja tečaja. Prav tako primerjava obrestnih pribitkov pri kreditih v švicarskih frankih in v evrih pokaže, da so obrestni pribitki pri kreditih v švicarskih frankih in v evrih primerljivi. Tako ne prihaja do odstopanj glede dobičkonosnosti pri kreditih v švicarskih frankih in v evrih.
     
  • Javnost je bila dobro obveščena o valutnem tveganju. Krediti v tujih valutah so bili v zadnjih desetletjih priljubljena oblika kreditiranja v Sloveniji (krediti v nemških markah, evrih, dolarjih itd.). Kreditiranje v tujih valutah, vključno z valutnim tveganjem, je bilo slovenski družbi dobro poznano. O seznanjenosti javnosti z valutnim tveganjem priča tudi velik obseg člankov v medijih od leta 2004 do danes (več kot 100 objav).
     
  • Sprejetje retroaktivnega zakona bi odprlo pandorino skrinjico moralnega hazarda. Sistemsko reševanje problematike kreditov v švicarskih frankih bi imelo v prihodnosti negativne posledice z vidika moralnega hazarda. Ljudje bi v prihodnosti sklepali bolj tvegane posle, z vedenjem, da jih bo v primeru negativne realizacije tveganj zaščitila država.
     
  • Predlagana sistemska rešitev ima lahko negativni efekt tudi na ostalih trgih. Sistemska rešitev problematike kreditiranja v švicarskih frankih lahko posredno povzroči precedens za druge trge in segmente poslovanja (spremenljiva obrestna mera, zakup elektične energije). Ker sta omenjena trga znatno večja, lahko precedens resno zamaje celoten finančni sektor in gospodarstvo.

Direktorica Združenja bank Slovenije mag. Stanislava Zadravec Caprirolo je predstavila širši okvir problematike kreditov v švicarskih frankih in ekonomsko-socialne argumente za nestrinjanje s predlaganim zakonom, in sicer:

  • Majhen delež odobrenih kreditov v švicarskih frankih nakazuje, da pretežni del kreditojemalcev ni želel sprejeti valutnega tveganja. Po podatkih Banke Slovenije so novi krediti gospodinjstvom v švicarskih frankih v skupnem znesku kreditov gospodinjstvom dosegli najvišji delež v obdobju 2005-2007, in sicer le 10 %.
     
  • Do odločitve Švicarske centralne banke januarja 2015 je bilo odplačanih že 70 % kreditov v švicarskih frankih, kar nakazuje, da ne gre za sistemski problem. Po 2007 je tovrstno kreditiranje upadlo; zadnji kredit v švicarskih frankih gospodinjstvom je bil odobren v 2009. V novembru 2017 je bilo od skupno 8.400 kreditov gospodinjstvom le še okoli 5 % kreditov v švicarskih frankih.
     
  • Skupno stanje kreditov v švicarskih frankih upada skozi celotno obdobje 2010-2017 (iz 1.287,3 mio EUR v novembru 2010 na 451,7 mio EUR v novembru 2017).
     
  • Delež neplačnikov pri kreditih v švicarskih frankih ne odstopa od deleža neplačnikov pri kreditih v evrih. Novembra 2017 je v skupni vrednosti kreditov v švicarskih frankih delež kreditov neplačnikov znašal le 3 %. Težave z odplačevanjem dolgov kreditojemalcev v švicarskih frankih nastajajo iz enakih razlogov kot pri kreditojemalcih v evrih; večinoma gre za spremembe v osebnih okoliščinah (izguba službe, ločitev).
     
  • Kreditojemalci v švicarskih frankih so izkazali skromen interes za konverzijo kreditov v evrske že v obdobju pred nenadnim padcem tečaja leta 2015, gibanje tečaja pa se zopet obrača njim v prid.

 

Združenje bank Slovenije

Ljubljana, 29. januar 2018

 

Nazaj