Sporočila in odgovori medijem - 2019

Sporočilo za javnost

Odziv Združenja bank Slovenije na vnovične pozive k zakonski rešitvi problematike kreditov v švicarskih frankih

 

Glede na to, da se v zadnjem času v javnosti zopet pojavljajo pozivi k zakonski rešitvi problematike kreditov v švicarskih frankih in da se na zavajajoč in nestrokoven način izvaja pritisk na politično javnost, je treba ponoviti nekaj dejstev s tem v zvezi.

Kot je znano, so bili po podatkih Banke Slovenije najvišji odstotki kreditov, ki so bili vezani na CHF, odobreni gospodinjstvom v obdobju 2004-2008. Večina kreditov je bila hipotekarnih in odobrenih za nakup nepremičnin. V skupnem odstotku vseh odobrenih kreditov gospodinjstvom so predstavljala le 10 odstotkov, v celotnem sektorju je bilo odobrenih 16.000 kreditov v CHF. Trenutno je teh kreditov še nekaj tisoč, po podatkih Banke Slovenije po stanju konec novembra 2018 znaša skupni znesek vseh stanovanjskih kreditov 6.2 milijarde EUR, stanovanjskih kreditov v CHF je za 387 mio EUR, delež stanovanjskih kreditov v CHF  predstavlja le še 6,22 odstotkov vseh stanovanjskih kreditov. Prav tako delež neplačnikov pri kreditih v CHF ne odstopa od deleža pri kreditih v EUR, kar potrjuje, da težave z odplačevanjem dolgov nastajajo iz podobnih razlogov kot pri kreditojemalcih v EUR, in sicer predvsem zaradi spremembe v osebnih okoliščinah kreditojemalcev.

Številčno je socialno ogroženih primerov v vrsti kreditojemalcev v švicarskih frankih neprimerno manj, kot tistih, ki imajo kredite v evrih, in torej ne gre za množičen problem ali množično oškodovanje, kot se to prikazuje v nekaterih objavah.

Gibanje tečaja se stalno spreminja in pozitivni ali negativni učinki za posamičnega kreditojemalca so odvisni od mnogih faktorjev ter jih ni mogoče enakovredno in pravično  zajeti v noben sistemski pristop. Podobno velja za katerikoli drugo spremenljivko; euribor, cene delnic, vrednost naložbe v pokojninske sklade, vrednost nepremičnine…

Vsakršna zakonska intervencija oz. sprejetje retroaktivnega zakona v obravnavano materijo bi morala upoštevati načelo sorazmernosti in pravično porazdelitev bremena med vse deležnike in sicer tako, da se upošteva tudi vidik preprečevanja moralnega hazarda v prihodnje, saj bi lahko potrošniki v prihodnosti sklepali tvegane posle, z vedenjem, da jih bo v primeru negativne realizacije tveganj zaščitila država. Tudi ne more biti ustrezna rešitev, da se celotno breme izgube iz naslova tečajnega tveganja prevali na kreditodajalca, hkrati pa bi kreditojemalci obdržali vse koristi iz naslova obrestnega tveganja, in to samo ena vrsta kreditojemalcev medtem, ko bi morali vsi ostali kreditojemalci svoje pogodbene obveznosti izpolniti do konca brez odpustkov.

Nedvomno velja, da je vsaka odločitev o najemu posojila osebna odločitev kreditojemalca ob dejstvu, da je imel vsak na trgu možnost izbire, pri čemer velja spomniti, da so bili krediti v CHF v trenutku najema cenovno ugodnejši. Pri Združenju bank Slovenije ponavljamo, da ni argumentov za sprejetje posebne zakonske ureditve na tem področju. S posebnim zakonom bi ustvarili diskriminacijo, neenakost in neenakopravnost med uporabniki bančnih storitev ter produktov, saj bi priviligirali sklenitelje kreditnih pogodb, nominiranih v švicarskih frankih, in depriviligirali tiste, ki so najemali kredite v evrih.

Takšen zakon bi bil zato v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in na več mestih v neskladju s pravom EU. V nasprotju s stališči zagovornikov in predlagatelji zakona okoliščine kažejo, da so bili v večini primerov kreditojemalci ustrezno obveščeni o valutnem in obrestnem tveganju, na kar kažejo tudi zadnje sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ukrep, kjer zakonodajalec eno skupino pogodbenih strank retroaktivno izvzame iz pravnega reda, da jih razbremeni njihovih obveznosti iz pogodbe, zagotovo ruši zaupanje v pravo.

Sistemska rešitev bi tudi pomenila, da bi se vse kreditojemalce CHF obravnavalo na enak način, čeprav so njihovi motivi in položaj različni. Poleg tega je realni učinek na pričakovana plačila kreditojemalcev v švicarskih frankih bistveno manjši, kot se špekulira v javnosti. Višina anuitete izražena v domači valuti, ki jo plačujejo ti kreditojemalci, namreč ni samo narasla zaradi depreciacije EUR valute, temveč je hkrati tudi močno padla zaradi padca obrestne mere LIBOR CHF. Oba padca sta bila nepričakovana, posledično pa povprečne anuitete niso bistveno drugačne od tistih, ki so jih lahko pričakovali ob najemu posojila.

Sistemska rešitev ima torej lahko negativne posledice tako za državo in kot tudi za davkoplačevalce. Namreč, intervencija države z zakonom na to področje bi državo izpostavila neskladnosti s pravnim redom Evropske unije in potencialnim tožbam s strani bank. Takšen zakon bi moral iti v presojo Evropski centralni banki in Evropski komisiji. Obe instituciji pa sta že večkrat poudarili, da takšen pristop k reševanju problema ni primeren in ni skladen s pravnim redom EU.

 

Združenje bank Slovenije
Ljubljana, 25. januar 2019

 

Nazaj