Sporočila in odgovori medijem - 2020

Sporočilo za javnost

Vrhovno sodišče tudi v šesti odločbi o kreditih v švicarskih frankih sledi enotni praksi
 

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju »Vrhovno sodišče«) je izdalo že šesto odločbo v zvezi s krediti v švicarskih frankih, in sicer Sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 32/2019 z dne 23. januarja 2020. Tudi tokrat je Vrhovno sodišče potrdilo, da je banka svojo pojasnilno dolžnost izpolnila ter dodalo, da delovanje banke ustreza pravnemu standardu poštene in pravične poslovne prakse, kakor tudi, da je banka ravnala v skladu z zahtevo dobre vere. Revizija kreditojemalcev kreditov v švicarskih frankih kot tožnikov je bila zavrnjena.

Bistveni poudarki iz zadnje šeste odločbe Vrhovnega sodišča, ki jih ne gre zanemariti, so predvsem naslednji, in sicer:

  • valutno tveganje pri kreditu v tuji valuti je splošno znano dejstvo, kot je za povprečne udeležence v pravnem prometu splošno znano dejstvo tudi dejstvo, da zanesljive in natančne napovedi glede obdobja in obsega spremembe menjalnega tečaja niso mogoče;
  • od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kreditih v švicarskih frankih razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja ter da se menjalni tečaj, torej razmerje med evrom in švicarskim frankom, lahko spremeni, kakršnokoli drugačno stališče je namreč v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami;
  • v primeru, če je potrošnik podcenil možnost spremembe menjalnega tečaja v obdobju vračanja kredita ali pričakoval, da se bo menjalni tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen;
  • posameznik zgolj zaradi okoliščine, ker je pogodbo sklenil v vlogi potrošnika, ne more biti odvezan od minimalne skrbnosti, ki se pričakuje od vseh udeležencev v pravnem prometu;
  • kreditojemalcem kot povprečnim udeležencem v pravnem prometu, ki jih je treba obravnavati kot razumno pozorne in preudarne potrošnike, je bila omogočena ocena ekonomskih posledic prevzema valutnega tveganja na njihove finančne obveznosti;
  • kreditojemalci kot povprečni potrošniki bi se že ob prevzemu valutnega tveganja morali in mogli zavedati pomena valutnega tveganja v povezavi z možnostjo spremembe mesečne anuitete v evrih zaradi možnosti nihanja menjalnega tečaja, saj bi bilo drugačno stališče v nasprotju z načelom zaupanja v pogodbeno pravo in načelom skrbnosti pogodbenih strank pri izpolnjevanju obveznosti v povezavi z načelom vestnosti in poštenja;
  • publikacije Banke Slovenije v nasprotju s trditvami tožnikov ne napovedujejo gibanja menjalnega tečaja v prihodnosti, ampak predstavljajo zgolj splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov valutnemu tveganju;
  • praksa Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da so bile banke dolžne pojasnilno dolžnost opraviti v skladu s kriteriji iz sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Andriciuc, katere bistvo je v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, na primer z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov.

Vrhovno sodišče je v tokratni odločbi zelo sistematično povzelo svojo dosedanjo sodno prakso s poudarki na bistvenih izhodiščih. Iz obrazložitve šeste odločbe Vrhovnega sodišča je jasno razvidno, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča premišljena in utemeljena ter najpomembneje enotna. Slednje le še potrjuje ugotovitve iz novo objavljenega članka Boštjana Koritnika in Lojzeta Udeta v zadnji reviji Podjetje in delo, št. 1/2020/XLVI, v katerem avtorja zelo analitično in sistematično razčlenita odločbe Vrhovnega sodišča ter jasno in nazorno prikažeta dejstvo, da je sodna praksa Vrhovnega sodišča enotna.

 

Združenje bank Slovenije
Ljubljana, 25. februar 2020

 

Nazaj