Začnem z naslovom v lanskem letu izdane knjige Bena Bernanke-ja. Izbral sem jo zaradi tematike, ki je po finančnih krizah 2008, 2013 in 2020 razburkala tudi strokovno javnost. Izvor teh kriz ni vselej v finančni sferi, je pa bila ta sfera prizadeta do te mere, da so centralne banke reagirale z izrednimi (predvsem monetarnimi) ukrepi a) za preprečitev kolapsa finančnega sistema, b) za oživitev gospodarske rasti, c) pospešitev inflacije v izogib deflaciji in končno d) za omejevanje prekomerne inflacije. Prvič so se množično uporabili novi instrumenti, o katerih učinkovitosti razprava seveda še teče.
Ben S. Bernanke je Nobelov nagrajenec za ekonomijo 2022 (raziskave bančnih in finančnih kriz). In eden od treh nagrajencev za ekonomijo v tem letu. Profesor, predsedniški svetovalec, predsednik FED (Chairman of the Board). Njegov esej 21st Century Monetary Policy inavgurira novo centralno bančno paradigmo; pri njenem nastanku je aktivno in odločilno sodeloval. Historičen pristop. Njegove misli niso le teorija, sledijo ekonomistični, bilančni logiki. Njihovi učinki so knjiženi, revidirani, od lastnikov potrjeni. Zajeti tudi v državnih statistikah. Zato je njegova beseda zanesljiva. Osrednja je njegova izkušnja s FED-om v času krize 2008, skozi katero se z jasno odmerjeno kritično distanco ukvarja z razvojem ekonomske monetarne teorije in prakse. Spremlja pa tudi teorijo ter ukrepanje drugih centralnih bank razvitih ekonomij, ki so se tedaj, zaradi globalnosti krize, srečale z enakovrstnimi problemi in jih reševale na podobne načine.
FED, danes najvplivnejša centralna banka, je bil ustanovljen leta 1913. Prej ni bilo potrebnega političnega soglasja. V letu 1935 pod volivom New Deal-a doživi reforme (ukinitev zlatega standarda), ki jih Bernanke označi za začetek moderne monetarne politike. Leta 1951 pride do nove ureditve razmerja z Treasury-jem. Državni sekretar v Treasury-ju in Comptroller of the Currency (predstavnika države) se umakneta iz FED-ovega Boarda, FED pa se izseli iz prostorov Treasury-ja. Simbolno dejanje.
Če malo preskočim, premoženjske bilance centralnih bank razvitih (samozadostnih) ekonomij so se postopoma do današnjega časa spremenile. Njihov odločilni del predstavljajo državni vrednostni papirji, ali na njihovi podlagi dani krediti. Premoženje je standardizirano, obvladovanje tveganj poenostavljeno, vodenje monetarnih politik s pomočjo obrestnih mer, kupoprodaje/zastave vrednostnih papirjev, upravljanjem bančnih rezerv pri centralnih bankah tudi, primarni kapitalski trg pa transparenten. Tečajna politika ni več prvi cilj monetarnih politik. Pri Američanih sta to stopnja inflacije in zaposlenost, povezana z rastjo, v Evropi je to stopnja inflacije. Spremenilo se je obnašanje spremenljivk/parametrov, ki jih centralne banke uporabljajo kot orientirje pri svojem odločanju. Vse se seveda suče okoli gospodarske rasti, inflacije, obrestnih mer in zaposlenosti (Philipsova krivulja, Taylorjevo pravilo). Centralne banke imajo te elemente tako ali drugače v svojem mandatu, čeprav si posamezne naloge lahko delijo/koordinirajo z nosilci fiskalnih politik.
Bernanke ugotavlja, da:
- se spreminja razmerje med inflacijo in zaposlenostjo (na račun zmanjšane pogajalske moči sidikatov, op.p.),
- normalne (ravnotežne) obrestne mere dolgoročno padajo, in
- da se povečuje tveganje sistemske finančne nestabilnosti.
Peter Praet (ECB, 2018) z drugimi besedami razmišlja podobno:
- raven inflacijskih pričakovanj je stabilno nizko,
- neugodna demografska gibanja, povečani prihranki,
- nezadostna rast produktivnosti,
- velika prezadolženost v javnem in zasebnem sektorju,
- zmanjšano investiranje, ki ustvarja dodaten pritisk na obrestne mere.
Sam bi rekel, da so takšna historična gibanja rasti, zaposlenosti, obrestnih mer, zaposlenosti in inflacije pogojena s preobrazbo industrijskih ekonomij v storitvene ekonomije in s tem povezano globalizacijo proizvodnje ter sprostitvijo trgovine.
Historično nizke obrestne mere (do zadnjega izbruha inflacije, ki pa ima svoje vzroke na fiskalni strani politik ali nepolitik) so monetarni politiki vzele možnost, da bi z njihovim zniževanjem spodbudile, ali vsaj ohranjale gospodarsko rast, in se izognile deflaciji. Centralne banke, najprej verjetno BoJ, pa BoE, potem FED (2008) in nato še druge, so zato uporabile neposredno uravnavanje količine denarja v obtoku s kupoprodajo/zastavo vrednostnih papirjev, ki ga imenujemo Quantitative Easing in Forward Guidance (napovedovanje politik in ukrepov). Tovrstno zagotavljanje dodatne likvidnosti je bilo v primeru FED-a (2008) verjetno sploh poglaviten način ukrepanja. Po oceni Bernankeja so ti novi instrumenti monetarni politiki zagotovili učinke, kot bi jih dalo 3 odstotno znižanje obrestnih mer na klasičen način.Novi instrumentarij se glede na praktične potrebe hitro razvija. Poznamo celo vrsto različnih monetarnih odkupov vrednostnih papirjev (državnih in drugih), funding for landing, negative interest rates, yield curve control, vsaj v teoriji tudi različne variante inflacijskega ciljanja, ciljanja nominalnega GDP. Aktualna je koordinacija fiskalnih in monetarnih politik (helikopterski denar, moderna monetarna teorija). Nekam sem oz. vsaj v bližino se umeščajo vprašanja finančne stabilnosti (borzni, kreditni mehurčki) in makrobonitetnih politik (stanovanjsko ter hipotekarno kreditiranje, shadow banking).
Tu končam, ker bom sicer zašel v prevelike podrobnosti, ki seveda zahtevajo drugačno obravnavo. Bernankejev esej dokazuje, da politike centralnih bank, ki jim lahko sledimo zadnjih 10 let, niso improvizacija, ki naj bi se prej ali slej izrodila v neobvladljivo inflacijo, ali zašla v kako stagflacijo. Gre za resne stvari in novo paradigmo. Če preberete, boste s pomočjo dostojnega vira prišli blizu temu, kar je v današnjih financah »hot«.
Dušan Hočevar, ekonomist in pravnik
Ljubljana, april 2023