- Globalizacija industrijske proizvodnje in sprostitev mednarodne trgovine sta do sedaj glavna razloga nizke splošne rasti cen v razvitih ekonomijah. Nosita pa s sabo za te ekonomije tudi manj zaželene učinke. Selitev proizvodnje v dežele v razvoju (emerging markets) in propad domačih industrij, odtok znanja, nezaposlenost, rast socialne neenakosti, nizke stopnje rasti GDP. Deglobalizacija, torej. Pričakuje se večja samozadostnost razvitih ekonomij. Dodamo še breme prilagajanja podnebnim spremembam. Vse to zahteva dodaten fiskalni napor in prilagoditev bilanc, da ga bodo zmogle. Varčevanje je pot, vendar dolga in boleča.
- Današnja inflacija v razvitih ekonomijah je izvorno v pretežni meri ponudbena inflacija. Ni je spodbudila QE monetarna politika, ki je skušala spodbuditi povpraševanje, da bi dosegla 2% letno stopnjo inflacije. Spodbudilo jo je trganje dobavnih verig (value chains), zaradi razlogov višje sile (pandemija Covid-19), zaradi ponovnega uveljavljanja omejitev v mednarodni trgovini, zaradi vojne, ki je skrajni fiskalni ukrep. Vsaka motnja v delovanju trgov pomeni večja tveganja in dodatne stroške, s tem pa razlog za dvig cen. Že sama oznanitev krize učinkuje tako.
- Nihče, razen centralnih bank, ki morajo zadostiti svojemu mandatu, a hkrati, glede na izvorne vzroke, nimajo v rokah pravega instrumentarija, ne ukrepa zoper to inflacijo. Vsi le hitijo pomagati tistim, ki jih prizadeva.
- Inflacija ima lahko tudi zaželene učinke. Najmanj dva. Prvič, zagotavlja dolžniško razbremenitev. Dohodkovne in premoženjske bilance bo inflacija napihnila. Relativni pomen dolga se bo zmanjšal. In drugič, inflacija čisti zlasti realni sektor. Zaostruje konkurenčni boj. Kdor ne bo zmogel unovčiti svojega tržnega položaja z maksimiranjem svojih cen, bo propadel, ali pa bo prevzet od preživetja sposobnih. Odpiranje prostora za nova financiranja in nove naložbene usmeritve.
Cene se bodo v okviru mandata centralnih bank (2% letna rast v srednjeročnem obdobju) verjetno umirile na neki višji ravni, ki bo omogočila nov zagon. V prehodnem obdobju bodo centralne banke pazile, da z obrestno politiko ne bodo omejevale rasti, pri tem pa ohranjale realno negativno obrestno mero. Nato bodo ponovno našle ravnotežno mero, ki bo zagotovila rast in zaposlenost ob zmerni inflaciji. In zmagale.
- In to se dogaja. Nekoč, ko smo računali integrale in diferencialne enačbe, uporabljali »rehenšiber«, je bila inflacija »cela znanost«. Ugibali smo o vzrokih in rešitvah. Danes s pomočjo simulacij lahko izbiramo tip inflacije in seveda programiramo tudi izhodne strategije. Poglejmo zelo natančno formuliran (teoretično in empirično podprt) prvi odstavek v FED/FOMC meeting Press release z dne 4.5.2022: »Although overall economic activity edged down in the first quarter, household spending and business fixed investment remained strong. Job gains have been robust in recent months and unemployment rate has declined substantially. Inflation remains elevated, reflecting supply and demand imbalances related to pandemic, higher energy prices and broader price pressures.«. V Evropi z rahlim časovnim zamikom velja enako.
Kaj drugega, kot intenzivno prestrukturiranje s pomočjo inflacije lahko poteka v razviti ekonomiji, kjer rast zastaja, zaposlenost in naložbe pa rastejo?
V realnem življenju stvari ne potekajo korakoma kot v tem kratkem spisu. Dogajajo se združeno in sočasno.
Hočevar Dušan, bivši direktor Združenja bank Slovenije
Ljubljana, september 2022