V preteklem tednu je bilo v nekaterih medijih zaznati posamične objave navedb v zvezi s hrvaško sodno prakso v povezavi s krediti v CHF. V zvezi s tem izpostavljamo, da hrvaški sodni postopki v zvezi s krediti, vezanimi na CHF, oziroma krediti v CHF, niso primerljivi s sodnimi postopki, ki potekajo pred slovenskimi sodišči in zanje niso relevantni.
Iz odločb hrvaških sodišč je razvidno, da je bistveno težavo predstavljal dogovor o obrestni meri, kar za postopke pred slovenskimi sodišči ni relevantno vprašanje. Posledično menimo, da hrvaška sodna praksa glede potrošniških kreditov, vezanih na švicarski frank (CHF), ni primerljiva s slovensko sodno prakso in ni relevantna za postopke pred slovenskimi sodišči. Dodatno k navedenemu hrvaška sodna praksa temelji na hrvaškem nacionalnem pravu (v katerega v relevantnem obdobju še ni bila implementirana Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah), slovenska pa na slovenskem in sodni praksi EU.
Kot razvidno je bistveno vprašanje, do katerega so se hrvaška sodišča v svojih odločbah opredelila, način odločitve pogodbene obrestne mere. Kreditne pogodbe hrvaških bank so vsebovale določbe, na podlagi katerih so lahko banke enostransko spreminjale pogodbeno obrestno mero. Slednje za postopke pred slovenskimi sodišči ni relevantno, saj je bila v primeru slovenskih bank obrestna mera sestavljena iz seštevka fiksnega pribitka (obrestne marže) ter referenčne obrestne mere CHF LIBOR, banke pa niso imele možnosti enostransko določati višine obrestne mere.
Poleg tega je razvideti tudi, da so ključne razlike na Hrvaškem in v Sloveniji tudi v zvezi z razumljivostjo valutnih klavzul v pogodbah. Valutna klavzula je bila v skladu s slovensko zakonodajo v relevantnem času dovoljena (v Obligacijskem zakoniku tudi izrecno urejena), prav tako pa so bili dovoljeni potrošniški krediti, vezani na CHF, oziroma krediti v CHF (in so še vedno dovoljeni tudi danes), kjer je vsakokrat veljavni zakon s ciljem zaščite potrošnika celo predpisoval, kaj mora v zvezi s tem kreditna pogodba vsebovati.
Tudi če v posameznem primeru banka morda ne bi v celoti izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti do potrošnika, to ne pomeni nujno, da je valutna klavzula oziroma dogovor o tuji valuti neposredno ničen (kot so zaključila hrvaška sodišča). V skladu z Direktivo Sveta 93/13/EGS je pri presoji (ne)poštenosti posameznega pogodbenega pogoja, ki predstavlja glavni predmet pogodbe, treba najprej ugotoviti, ali je pogodbena določba zapisana na jasen in razumljiv način. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da pogodbena določba ni zapisana na jasen in razumljiv način (torej banka ni pravilno ali v celoti izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti), slednje ne pomeni, da je pogodbena določba neposredno nična, temveč je treba nadaljevati s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, in sicer mora sodišče ugotoviti, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali je (v času sklenitve kreditne pogodbe) obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznosti obeh pogodbenih strank. Vse navedeno se presoja glede na okoliščine posameznega primera in v času, ko je bila kreditna pogodba sklenjena.
Združenje bank Slovenije
Ljubljana, 11. februar 2021