ESČP, februar 2021
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je dne 19. januarja 2021 obravnavalo pritožbo pritožnice Xanthi Antonopoulou, št. 46505/19 z dne 26. avgusta 2019, v kateri je slednja trdila, da je morala banki vrniti znesek v evrih, ki je daleč presegel znesek, ki si ga je izposodila v švicarskih frankih.
Pritožnica je grška državljanka, rojena leta 1957 in živi v Solunu. Za nakup stanovanja je po nasvetu banke najela hipotekarni kredit pri banki Eurobank Ergasias v višini 243.225,00 švicarskih frankov (CHF) (oziroma 150.000,00 EUR po menjalnem tečaju veljavnem na dan 10. januarja 2007 – datum izplačila kredita). Kredit je bil zavarovan s sklenitvijo zavarovanja za primer pritožničine smrti ali popolne invalidnosti, prav tako pa je pritožnica pri banki sklenila tudi večletno zavarovanje pred tveganjem spremembe deviznega tečaja. Kreditna pogodba je omogočala tudi konverzijo kredita v CHF v kredit v EUR.
Pritožnica je imela težave z izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti, zato je z banko sklenila štiri dodatke h kreditni pogodbi, s katerimi so se zmanjšale njene mesečne obveznosti, se podaljšal rok zapadlosti, uveden pa je bil tudi moratorij na del odplačil.
Dne 18. februarja 2015 je pritožnica pred grškim sodiščem vložila tožbo proti banki, s katero je zahtevala, da (i) sodišče ugotovi ničnost klavzule v kreditni pogodbi, ki predvideva odplačilo dolga v evrih na podlagi menjalnega tečaja EUR CHF, veljavnim na dan odplačila, (ii) se za preračun zapadlih obveznosti v CHF v EUR uporabi vrednost menjalnega tečaja, ki je veljal na dan izplačila kredita, ter (iii) da sodišče ugotovi, da banki ni več dolžna dodatnih plačil po kreditni pogodbi. Pritožnica je v svoji tožbi izpostavila, da se je zaradi spremembe menjalnega tečaja EUR CHF višina izposojenih sredstev do 4. februarja 2015 povečala s 150.000,00 EUR na 239.041,76 EUR. Grško (prvostopenjsko) sodišče je zavrnilo pritožničin tožbeni zahtevek s pojasnilom, da sporne pogodbene določbe ne sme presojati z vidika Direktive 93/13/EGS, saj gre za deklaratorno določbo, ki ima pravno podlago v 291. členu grškega obligacijskega zakonika,[1] takšne določbe pa so v skladu z Direktivo 93/13/EGS izvzete iz presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev. Pritožnica je vložila pritožbo na grško kasacijsko sodišče, ki je bila prav tako zavrnjena. Grško kasacijsko sodišče je namreč ugotovilo, da zgoraj navedena izjema sicer res ni bila izrecno prenesena v grško nacionalno zakonodajo, vendar je treba nacionalno zakonodajo razlagati v »duhu« Direktive 93/13/EGS oziroma evropske zakonodaje.
Pritožnica se je nato pritožila tudi na ESČP, ki je ugotovilo, da je bila pritožnica seznanjena s tveganjem najema kredita v CHF, saj je imela tri leta sklenjeno zavarovanje za primer povečanja njene mesečne obveznosti zaradi gibanja menjalnega tečaja EUR CHF, katerega pa ni podaljšala. ESČP je prav tako ugotovilo, da je imela skladno s kreditno pogodbo pritožnica kadar koli možnost kredit v CHF konvertirati v kredit v EUR (vendar te možnosti ni izkoristila), da je z banko sklenila več dodatkov h kreditni pogodbi s katerimi je izboljšala svoj položaj, ter da je svoje mesečne obveznosti izpolnjevala med letom 2007 in 2015, pri čemer ni nikoli trdila, da ima težave z odplačevanjem zaradi gibanja menjalnega tečaja (v takšnem primeru bi lahko namreč skladno s 388. členom grškega obligacijskega zakonika uveljavljala institut spremenjenih okoliščin). ESČP je ugotovilo, da že nacionalna zakonodaja pritožnici zagotavlja ustrezna pravna sredstva, s katerimi bi lahko uveljavljala svoje pravice. Slednje hkrati pomeni, da je pravni okvir, ki ga je vzpostavila država (Grčija), pritožnici zagotavljal mehanizme, s katerimi bi lahko uveljavljala svoje pravice iz člena 1 Protokola št. 1 (zaščita lastnine) k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.
ESČP je posledično soglasno zavrnilo vse pritožničine zahteve ter pritožbo razglasilo za nedopustno in očitno neutemeljeno. Odločitev je dokončna.
Sklepno
Relevantni zakon št. 225171994 v grško pravo ni izrecno prenesel določbe Direktive 93/13/EGS iz člena 1 (2) o tem, da se ne presoja poštenost klavzul, ki temeljijo na zakonskih določbah, vendar sta nacionalni sodišči zakon vseeno razlagali v smislu Direktive 93/13/EGS (lojalna razlaga); ESČP je izrecno poudarilo, da če nacionalno sodišče razlaga nacionalno pravo v skladu s pravom EU in sodno prakso Sodišča EU, potem človekove pravice niso kršene.
Odločitev ESČP je primerljiva[2] in relevantna za Slovenijo. Slovenski ZVPot v nacionalno zakonodajo poleg določbe Direktive 93/13/EGS iz člena 1 (2) sicer ni izrecno prenesel tudi določbe iz člena 4 (2),[3] po kateri se ne presoja t.i. »ključnih« delov pogodbe (core terms), če so jasni in razumljivi, vendar je Vrhovno sodišče RS relevantne člene ZVPot v skladu z načelom lojalne razlage vseeno razlagalo v duhu Direktive 93/13/EGS. Dodatna potrditev stališča Vrhovnega sodišča RS nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča EU, ki je npr. v izreku Sodbe z dne 24.4.2020 v zadevi opr. št. C-125/18, izrecno navedlo, da mora sodišče države članice preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja, ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, in to ne glede na prenos člena 4 (2) Direktive 93/13/EGS v pravni red te države članice. Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je tako usklajena z nacionalno zakonodajo, pravom EU ter sodno prakso Sodišča EU.
Vir: Povezava na ESČP sporočilo za javnost z dne 11.2.2021
Združenje bank Slovenije
Ljubljana, 4. junij 2021
[1] Skladno s katero lahko kreditojemalec (v kolikor ni drugače določeno) vedno poravna svoje obveznosti iz kreditne pogodbe v tuji valuti v domači valuti – to možnost je pritožnica tudi izkoristila, saj je kredit odplačevala v EUR.
[2] Podobne kredite so namreč nudile tudi slovenske banke.
[3] Kljub temu, da iz gradiva novele ZVPot-A, s katero je bila v nacionalno zakonodajo implementirana Direktiva 93/13/EGS izrecno izhaja, da naj bi bila s sprejetjem novele Direktiva 93/13/EGS v celoti prenesena v slovenski pravni red.