Spodobi se, da na začetek postavim v okviru Organizacije združenih narodov sprejete dokumente: Millenium Development Goals, ki jim v letu 2015/16 sledijo Agenda 2030 – Sustainable Development Goals, Addis Ababa Action Agenda (financiranje razvoja) in Pariški sporazum. To so povzetki razprave in zaključki/zaveze na mednarodni ravni za aktivnosti, usmerjene na prehod v trajnostno, okoljevarstveno naravnano vzdržno in pravičnejšo družbo, ne le ekonomiko.
Evropska unija (EU) in njene članice so prepoznale finančni sektor ter financiranje kot ključni vzvod, ki bo s pomočjo naložb usmerjal k okoljsko/vremenskim, socialnim in upravljalskim ciljem in vrednotam. Tako pridemo do ESG (Environmental, social, and corporate governance) ciljev, kriterijev in parametrov.
Poudarek je na klimatsko nevtralni EU v letu 2050. Čeprav to razumemo, kot tudi razumemo izraz »trajnostno financiranje«, pa ta izraz v dokumentih in predpisih EU (ki so nam vodilo) ni vedno uporabljen z enako vsebino. V ospredju in prvi poudarek je vedno okoljski/vremenski, socialni in upravljalski vidik pa se pridružita. Težavo za razumevanje tega, kako trajnostno financiranje oživiti, povzroča dejstvo, da EU zadeve ni uredila v enem vsebinskem in pripadajočem pravnem korpusu, temveč v več aktih, direktivah in uredbah, ki se dopolnjujejo, spreminjajo in se sklicujejo na sektorske zakonodaje/pravila.
Normativni okvir za področje ekonomike omogoča oz. zahteva opredelitev trajnostnih tveganj na nacionalni, regionalni, panožni ravni, na ravni podjetja, tehnološkega postopka in proizvoda. Zahteva ovrednotenje teh tveganj z vidika doseganja trajnostnih ciljev (in načrtovanje ukrepanja) in z vidika vpliva na uspešnost poslovanja. Temu služijo Regulatorni tehnični standardi, ki omogočajo nastavitev mejnih vrednosti še sprejemljivih tveganj. Za investitorje je seveda pomembna ocena kreditnega tveganja, na katerega ti dejavniki vplivajo. Ugotavlja se trajnostna sprejemljivost posameznih dejavnosti, podjetij in produktov. Naložbe naj se usmerjajo tja, kjer bodo dosegale izboljšanje, ali vsaj zmanjšanje okoljskih, socialnih in upravljalskih performans. Velja za proračunske in naložbe s kreditnim ozadjem. Ti standardi pa bodo služili tudi spremljanju razvoja.
Posebna pozornost je namenjena udeležencem finančnih trgov, zlasti v zvezi z izdajanjem vrednostnih papirjev in izvedenih instrumentov (ABS). Seveda tudi bankam. Vsi ekonomski agenti, še posebej, če si bodo prizadevali za eksterno financiranje, bodo ocenjevali in razkrivali lastne trajnostne izpostavljenosti ter oblikovali strategije upravljanja z njimi.
Vsi podatki, ki se tičejo trajnostne naravnanosti ekonomskih agentov so že na voljo (ali pa bi morali biti) pri državnih organih, pristojnih za urejanje okoljskih, socialnih, upravljalskih problemov, za izdajanje dovoljenj, soglasij, mnenj, za inšpekcijo.
Strategije, razkritja, ukrepi ekonomskih agentov morajo biti jasni, razumljivi in vsem, ter zlasti investitorjem dostopni. Objavljajo se ažurno, celo na spletnih straneh in v letnih poročilih, ali pa v obliki separatnih specializiranih poročil/izkazov. Nadzor bodo izvajali pristojni nacionalni državni organi (ATVP, AZN, BS) na EU ravni pa ESAs (European Supervisory Authorities – EBA, EIOPA and ESMA) ki bodo, zaradi evaluacije, poročale Evropski komisiji.
Prihajajoča Direktiva glede poročanja podjetij o trajnostnosti (CSRD) v mnogočem postavlja stvari na pravo mesto in odgovori na mnoga vprašanja. Ta predvideva, da so razkritja (zatrjevanih) trajnostnih tveganj predmet posebnih revizij, ki jih potrdijo, ali pa ne. Šele s potrditvijo postanejo relevantna za odločanje. Seveda je spoštovano načelo sorazmernosti, malo manj jasno pa je varstvo intelektualne lastnine in tržnega položaja subjektov poročanja. Poleg finančnih revizorjev bomo imeli še posebej specializirane in licencirane revizorje zatrjevanih trajnostnih tveganj. CSRD predvideva za to poseben postopek, ki ga imenuje »assurance of the sustainability reporting«.
Banke imajo najprej opravka s trajnostnimi tveganji, ki jim je podvržen njihov lastni poslovni proces. Gre za upravljanje z resursi, ki jih v tem procesu uporabljajo. Da sploh so. Sledijo in mnogo bolj zahtevna so tveganja njihovega portfelja naložb, ki jih upravljajo. Z izdajanjem vrednostnih papirjev in izvedenih instrumentov bodo morala razkriti tudi tveganja pripadajočih kritij. Ko bodo hotele svoj portfelj naložb ugodno refinancirati, zastaviti, uporabiti v »repurchase« pogodbah, bodo morale tudi pogoje v osnovnih »underlying« kreditnih pogodbah prilagoditi, jih narediti spodbujevalne za komitente, da se bodo lažje odločali za trajnostne naložbe. Možnosti za to imajo, ne le pri obrestnih merah in stroških odobritve, temveč tudi pri pogojih, načinih odplačila in zavarovanja kreditov.
Res je, da v tem primeru EU mnoge stvari ureja kar z uredbami, vendar je domača legislativa na to temo oblikovala le čl.70c ZGD-1. Upam, da bo zadosti.
Dušan Hočevar, ekonomist in pravnik, bivši direktor Združenja bank Slovenije
Ljubljana, februar 2023
Viri:
- UN- Transforming our world : The 2030 Agenda for Sustainable Development (Dpt. For Economic&Social Affairs)
- Communication from the commission – A Green Deal Industrial Plan for the Net-Zero Age
- Regulation (EU)2020/852 on the establishment of a framework to facilitate sustainable investment
- Regulation (EU)2019/2088 on sustainability-related disclosures in the financial services sector
- Delegated Regulation (EU)2022/1288 with regard to regulatory technical standards,…
- Directive 2013/34/EU on Annual Financial Statements,…
- Proposal fort the Directive amending Directive 2013/34/EU, Directive 2006/43/EC & Regulation (EU)No 537/2014 as regards corporate sustainability reporting
- ZBS Smernice upravljanja tveganj, Smernice trajnostnega financiranja, Vprašalnik za oceno…
- ZGD1
- Transitioning to a business aligned with… (BV-11/22, Lela Melon & Alenka Recelj Mercina)
- The European Climate Law and the ECB (Frank Elderson, Keynote speech, Lustrum Symposium/Dutch Financial Law Association, Dec.2022)