Intervju z direktorico Združenja bank Stanislavo Zadravec Caprirolo o poslovanju bank kreditih prebivalstvu glavnih izzivih ki čakajo banke v prihodnjih petih letih, časnik Delo, 11. oktober 2021.
Intervju: Z direktorico ZBS Stanislavo Zadravec Caprirolo o poslovanju bank, kreditih prebivalstvu, glavnih izzivih, ki čakajo banke v prihodnjih petih letih.
Upamo, da bo Banka Slovenije zdaj vendarle ocenila, da je primeren čas za razmislek o ukinitvi makrobonitetnega ukrepa, ki omejuje kreditiranje prebivalstva, upoštevajoč spremenjene razmere in dejstvo, da se tveganja, ki jih je centralna banka takrat izpostavljala, niso realizirala. Tudi evropske institucije opozarjajo, da je dozorel čas, da se ta del regulative spremeni na način, ki bo zagotovil bolj enotne razmere za poslovanje, pravi direktorica Združenja bank Slovenije Stanislava Zadravec Caprirolo. Z njo smo se pogovarjali o poslovanju bank, kvaliteti njihovih bilanc, posojilih in izzivih, ki čakajo naš bančni sektor v prihodnje.
Bančni sistem zdaj na prvi pogled posluje dobro, dobiček je bil konec julija visok in z 290 milijoni evrov kar za 88 odstotkov višji kot ob enakem času lani. Poldrugo leto nazaj, ob začetku epidemije, verjetno takega razpleta niso pričakovali tudi največji optimisti. Čemu to pripisujete?
Posledice covida in posledično zdravstvene in gospodarske krize so manjše, kot smo se vsi bali. To se pozitivno kaže tudi v bilancah bank, tudi zaradi ukrepov domače in tujih vlad, ki so ublažili negativne posledice zdravstvene krize na gospodarstvo. Razmere z vidika delovanja gospodarstva, tudi storitvenega sektorja, se stabilizirajo. Tudi poletje je bilo dobro za te sektorje, ki so bili najbolj prizadeti, vse to se pozna pri poslovanju bank. Kaže, da bo bistveno manjši delež neplačnikov ostal v bančnih bilancah tudi po izteku moratorijev. Zato se slabitve že postopoma sproščajo in to kar pomembno prispeva k boljšemu rezultatu.
Je tudi nekaj več kreditnega povpraševanja, a hkrati se neto obrestna marža še vedno znižuje, ker je kreditnega povpraševanja bistveno manj kot pa virov. V bančnem sistemu je konkurenca za stranke izrazito močna. Marže so nižje kot kadarkoli po osamosvojitvi in so med najnižjimi tudi v EU. To je dolgoročno kar izziv za bančni sektor. Številke dobička so sicer pozitivne, niso pa tako optimistične, kot bi lahko bilo videti na prvi pogled.
Da, tudi epidemije še ni konec, storitveni del gospodarstva ostaja močneje odvisen od ukrepov in državne podpore. Katere so poleg epidemiološke situacije nizke marže še glavne nevarnosti in tveganja, ki pretijo bankam?
Da, imamo zelo močan pritisk na obrestno maržo in dolgoročna vzdržnost profitabilnosti tega sektorja je eno najbolj izpostavljenih vprašanj, kar zadeva tveganja, ne le v slovenskem, pač pa v celotnem evropskem bančnem sistemu. Ta pritisk bi lahko ublažil predvideni investicijski cikel doma in v Evropi. Investicije za okrevanje po covidu prinašajo kar nekaj pričakovanj v zvezi z večjimi infrastrukturnimi projekti, kjer bo tudi potrebno dodatno bančno financiranje, ne le proračunsko. Ob tem je del slovenskega gospodarstva deloval zelo dobro tudi v času covida, predvsem izvozni sektor. Tudi potrošnja se je začela krepiti.
Kar nekaj domačih sektorjev gospodarstva bo postopoma moralo pristopiti k izvajanju investicij, ki so bile zadrževane. V delu slovenskega gospodarstva so proizvodne kapacitete že praktično zapolnjene, kar pomeni, da je pričakovati investicijski cikel, ki bi ublažil pritisk na nižanje obrestne marže. Po drugi strani pa je vprašanje, kdaj bo mogoče spet bolj kreditirati tudi prebivalstvo. Tu so omejitve, ki vzbujajo dvom, da se bo lahko kaj kmalu spremenilo.
Da, kakšno breme pa je za banke makrobonitetni ukrep Banke Slovenije, ki prebivalstvu omejuje podeljevanje predvsem potrošniških in tudi stanovanjskih posojil?
Negativni učinki tega ukrepa so zelo poudarjeni, ne le v bančnem sektorju, ampak tudi v malem gospodarstvu in velikih podjetjih. Ta sicer niso neposredno omejena, z vidika financiranja potrošnje nekaterih dobrin, zlasti trajnih, pa čutijo posledice. Ta ukrep je eden od najstrožjih takih ukrepov v Evropi. Eden od komuniciranih razlogov Banke Slovenije ob sprejetju tega ukrepa je bilo tveganje zaradi potencialnega poslabševanja razmer na trgu dela. To je bilo zaradi ukrepov države zelo omejeno, hkrati pa vidimo, da smo zdaj, ko se zdravstvena kriza še ni povsem iztekla, praktično na tako nizki stopnji brezposelnosti, kot je še nismo imeli.
Upamo, da bo centralna banka zdaj vendarle ocenila, da je primeren čas za razmislek o ukinitvi tega ukrepa, upoštevajoč spremenjene razmere in dejstvo, da se tveganja, ki jih je centralna banka takrat izpostavljala, niso realizirala. Makrobonitetni ukrep, ki je sicer eksplicitno v nacionalni domeni v okviru evropske monetarne in nadzorniške unije, postaja cokla za čezmejno konkurenčnost bančnih sektorjev. Tudi evropske institucije opozarjajo, da je dozorel čas, da se ta del regulative spremeni na način, ki bo zagotovil bolj enotne razmere za poslovanje. Banka Slovenije sicer poroča o porastu segmenta neplačnikov pri potrošniških posojilih, a je treba vedeti, da se stanje teh posojil krči in da nominalno ni prišlo do poslabšanja.
Kaj pa stanovanjska posojila gospodinjstvom?
Ne glede na to, da rastejo, je vprašanje, ali makrobonitetni ukrep ne pripomore k nadaljnjemu razslojevanju. Družine z minimalnimi do povprečnimi slovenskimi prihodki – takih pa je 70 odstotkov vseh zaposlenih – imajo zdaj zelo nizko kreditno sposobnost. Zato rast zelo poceni stanovanjskih posojil ne pomeni nujno, da do njih lahko dostopajo povprečni Slovenci, pač pa da ima dostop do njih le manjša skupina nadpovprečno premožnih, ki lahko izkorišča čas rekordno nizkih obrestnih mer. Banke in drugi sektorji gospodarstva ocenjujejo, da bi bilo dobro umakniti ta makrobonitetni ukrep.
Upamo, da jih bo centralna banka ob izboljšanih gospodarskih razmerah in znižanih tveganjih in še posebej upoštevajoč razmere na trgu dela, sprostila. V vseh gospodarskih krizah, tudi pri nas, se je izkazalo, da so gospodinjstva najmanj tvegan segment z vidika odplačil kreditov. Omejitve z vidika potrošnje in povpraševanja po posojilih bančnega sistema so zelo velike.
Drži, ob tem pa je tudi slišati, da so v režimu izjemno nizkih ali celo negativnih obrestnih mer s strani ECB nekateri premožnejši državljani ob uvedbi bančnih ležarin svoje prihranke raje umaknili v nakup novih nepremičnin in zanje morda najeli še zdaj zelo poceni stanovanjska posojila. Kako to komentirate?
Povprečna rast depozitov je še vedno izrazito visoka …
… da, gospodinjstva jih imajo v bankah že za več kot 24 milijard.
Tako je. Ob tem je zelo majhen delež fizičnih oseb, ki imajo depozite nad 100.000 evrov, oziroma tako visoke, da bi se jih dotaknile ležarine. Povprečna višina depozita slovenske fizične osebe znaša približno 10.000 evrov. Zelo majhen delež depozitov, morda med enim in dvema odstotkoma, je nad 100.000 evrov. Verjetno tudi zato uvedba ležarin ni pripeljala do kakšnih znižanj depozitov, njihova rast ostaja zelo visoka.
Trg nepremičnin v Sloveniji je s stalno rastjo cen vedno bil in je neka oblika naložbe, po kateri posegajo tisti s presežnimi sredstvi. A glede na aktualne podatke o kreditni sposobnosti Slovencev to gotovo niso mladi ljudje, ki iščejo prvo stanovanje, ali pa družine, ki iščejo možnosti, da se preselijo v večje domovanje. Po razpoložljivih podatkih tako neka povprečna slovenska družina nima velikega oziroma pomembnega (ima omejen dostop) dostopa do ugodnih kreditov.
Kaj se dogaja pri nedonosnih, slabih posojilih, ki so sicer, glede na podatke Banke Slovenije še vedno nizka? Je odlog plačila posojil le preložil težave za banke, lahko v nekem delu govorimo o zadržanih stečajih podjetij, ki so zdaj nad gladino le zaradi državnih pomoči?
Državni ukrepi so gotovo pripomogli, da je marsikatero podjetje lahko prebrodilo obdobje, ko je moralo omejiti svoje poslovanje. V Sloveniji so bili ti ukrepi kar dobro ciljani in v podporo gospodarstvu. Je pa dejstvo, da se bo del moratorijev iztekel do konca leta. V Združenju bank imamo že od začetka drugega vala posebno delovno skupino, ki spremlja razvoj portfelja in izpostavljenosti v celotnem bančnem sektorju. Zato da bi pravočasno zaznali obsežnejša poslabšanja in aktivirali shemo prestrukturiranj, ki so jo banke uporabile že v prejšnji krizi. Iz objavljenih podatkov različnih institucij sledi, da je sedanje stanje boljše od pričakovanega.
Posebej pri velikih gospodarskih družbah je situacija kar pozitivna. Je pa izpostavljenost tveganjem večja pri mikro, malih in srednjih podjetjih in pri samostojnih podjetnikih. Tu je bilo v zadnjem letu zaznati kar veliko stečajev, tudi po podatkih statistike in Ajpesa.
Verjetno zlasti v nekaterih storitvenih sektorjih?
Tako je. V gostinstvu, pa tudi v prevozništvu, logistiki. Tu je razmere treba spremljati. Ta del gospodarstva še vedno ni popolnoma izstopil iz ukrepov. Delež nedonosnih terjatev v celotni bilanci bank se sicer niža, v sistemu prihaja že do sproščanja slabitev – a ta del mikro, malih podjetij in obrtnikov je še vedno izpostavljen. Celotna izpostavljenost temu delu gospodarstva je v bančnem sektorju kar pomembna, hkrati pa ni tako velika, da bi lahko povzročila tak pretres, kot v pretekli krizi. Če se spomnite, sta bila tedaj sektorja logistike in turizma hudo breme bankam, z zneskovno velikimi terjatvami, ki so bile prenesene na DUTB.
Banke so zdaj tem sektorjem relativno malo izpostavljene. To ni zanemarljivo in zahteva spremljavo in podporo tistim, ki so na meji preživetja, ni pa obseg te izpostavljenosti tolikšen, da bi lahko pričakovali tako drastične posledice z banke, kot smo jim bili priča v prejšnji krizi. Pa tudi kapitalska ustreznost in moč bank je zdaj popolnoma drugačna, da o likvidnosti sploh ne govorimo.
Da, situacija s prejšnjo krizo ni primerljiva, banke so zdaj v vseh pogledih v bistveno boljšem položaju, imajo povsem drugačno strukturo bilanc, brez menedžerskih odkupov, prezadolženih gradbincev in podobnega
Da, kvaliteta bilanc je zdaj povsem drugačna, izpostavljenosti so bolj razpršene po različnih sektorjih gospodarstva. V pretekli krizi je gradbeništvo skupaj s še nekaterimi drugimi sektorji najbolj potegnilo bančne bilance na dno, tokrat pa ni bilo tolikšne izpostavljenosti in ta sektor ni bil toliko prizadet, ravno obratno.
Kako so banke zdaj upravljane in nadzorovane v primerjavi z obdobjem pred zadnjo krizo, ko je v tistih v državni lasti imela prevladujočo vlogo politika ?
Vsekakor je korporativno upravljanje v tem obdobju mnogo bolj zrelo in odgovorno, kot je bilo prej. Nekaj smo se vsi skupaj naučili iz prejšnje krize, regulativa se je spremenila, tudi lastniška struktura se je spremenila in pripomogla k spremembam pri upravljanju bančnega sektorja.
Se je tudi ECB kaj naučila iz tega?
Tudi.
Celoten slovenski bančni sektor ima za približno 48 milijard evrov bilančne vsote, kar prestavljeno v širši kontekst pomeni velikost srednje velike zahodne banke. Pri nas pa imamo zdaj 15 bank. Po drugi strani to pomeni veliko stroškov, kar pomeni, da se bančna konsolidacija pri nas nadaljuje. Dobili smo dva močna igralca, nekaj srednjih in majhnih. Kako to vidite? Je pričakovati še kakšne lastniške premike?
Ta nizka raven povpraševanja, konkurenca, borba na trgu in še posebej makrobonitetni ukrep potiskajo k nadaljnji optimizaciji in k obsegu. To je eden od razlogov, ki slovenski bančni sektor, še posebej lastnike, sili k razmisleku o nadaljnji konsolidaciji. Na izrazito konkurenčnem trgu večji tržni delež pomeni nekaj več možnosti za dolgoročno donosno poslovanje. Če pa bi se začel udejanjati zelo velik investicijski cikel, kot ga pričakujemo, bi to verjetno nekoliko ublažilo ta pritisk. Zdaj imamo neto obrestne marže v višini 1,4 odstotka najnižje v zgodovini in to dolgoročno ni vzdržno. Zato je pričakovati, da se bodo lastniki bank še ozirali po povečanju tržnega deleža in da bo prišlo do krčenja števila manjših in srednje velikih bank. Se je pa število bank že v zadnjih desetih letih znižalo s 25 na 15, in zadnja leta imamo vsako leto eno združitev ali pripojitev.
Kateri so poleg omenjenih glavni izzivi, ki čakajo banke v prihodnjih petih letih? So to konkurenca finančnotehnoloških podjetij, spremenjene navade strank, predvsem mladih, vsesplošna digitalizacija?
Okolje se izrazito spreminja, predvsem v smeri digitalizacije. Povečuje se konkurenca na nekaterih segmentih poslovanja, predvsem pri izvrševanju plačilnih transakcij. Pomembna je varnost poslovanja, kibernetska varnost je eno izmed področij, ki bo vplivalo na spreminjanje poslovnega okolja v bankah. Seveda je povezana s stroški in investicijami. Konkurenca finančnotehnoloških podjetij se je skozi čas izkazala kot nekaj pozitivnega za nas stranke z vidika učinkovitosti in dostopnosti storitev, ni pa neposredna konkurenca bankam. Približuje se regulatornemu okolju bank, kar pomeni, da tudi njeni stroški poslovanja postajajo podobni, kot jih imajo banke.
V praksi je vedno več sodelovanja: razvoj se opravi v okolju finančne tehnologije, ko pa se obseg poveča, je najbolj naraven razvoj integracija v bančni sektor ali pa neka druga oblika sodelovanja. Tudi pri regulatornem okolju je vse bolj ospredje varnost prebivalcev ali podjetij. Vse bolj pomembna postaja uporaba umetne inteligence, tudi z vidika varnosti in stroškov. V ospredju pa je tudi okoljsko in zeleno poslovanje.
Seveda, tudi po načelih ESG, okoljsko, družbeno in korporativno odgovornega poslovanja.
Da, ta premik k financiranju dolgoročno vzdržnih, okoljsko in družbeno odgovornih naložb, bo pomenil zgodovinski preobrat tudi pri poslovanju bank. Elemente za merjenje stopnje okoljske in družbene odgovornosti posameznega projekta bodo morale vključiti v vse procese poslovanja. To je zdaj dodano k tradicionalnemu upravljanju s tveganji in bo strukturno spremenilo poslovanje bank. To je priložnost, je pa tudi poseg, ki bo vplival na banke. Kar 70 odstotkov dobičkov bančnega sektorja gre vsako leto samo za zagotavljanje skladnosti poslovanja, preostanek pa za investicije v digitalno varnost.
Regulatorno tveganje je in bo ostalo eno izmed ključnih tveganj. Obetajo se institucionalne spremembe na področju pranja denarja, financiranja terorizma, to je izziv tudi zaradi novih tehnologij, ki jih uporablja nasprotna stran. Slovenski bančni sektor je ne glede na to, da imamo večje število majhnih bank, ki jim je naložena enako zahtevna regulativa, tudi stroškovno med najbolj učinkovitimi. Se pa krči po številu zaposlenih.
Da, lahko to ilustrirate?
V zadnjih desetih letih se je število zaposlenih v bančnem sektorju s skoraj 13.000 znižalo na približno devet tisoč.
Seveda, tudi ker je je bilo zaprtih kar nekaj poslovalnic.
Tako je, tudi v Evropi je prišlo do te spremembe. To so procesi, ki jim bomo priča tudi v prihodnje. Še vedno smo v zgornji četrtini držav z največjim številom poslovalnic na prebivalca, enako velja za bankomate, ki jih imamo izjemno veliko. Te spremembe bodo z vidika potrošnikov postopoma lažje sprejete, ker so zdravstvene razmere pospešile kar nekaj procesov in smo se navadili, da vedno več transakcij opravljamo kar od doma. Je pa ob digitalizaciji treba družbeno odgovorno poskrbeti tudi za nekatere skupine, ki so bile že prej ranljive, novo okolje pa zanje postaja še bolj neprijazno in omejujoče za samostojno delovanje. Razviti bo treba tudi aplikacije, ki bodo tudi njim omogočile dostop do storitev in banke se bodo morale prilagoditi tudi temu.
